Rešimo se odvisnosti od materialnega

Day 1,990, 13:27 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Ljudje smo ujeti v primež materialnih stvari. Mislimo, da nas te osrečujejo. Potrebujemo jih, odvisni smo od njih. Z njimi si določamo status. Je to res svet, v katerem hočemo živeti? Nismo res nič več kot sodobne kurbe, ki se prodamo najboljšemu ponudniku?



Kapitalizem je prinesel tisto, o čemer so mnogi sanjali desetletja. Vsak ima, vsaj v teoriji, enako možnost, da uresniči svoje sanje. Da postane, kar želi. Da si nakopiči gore in gore denarja in dobrin. Pa je v resnici tako? Daleč od tega. Kaj mi pomaga možnost, da dobim službo, če služb ni dovolj? Kaj mi pomaga, da se laho vpišem na katerokoli fakulteto, če ni dovolj vpisnih mest ali nisem imel dovolj točk v srednji šoli? Tako gredo na najboljše fakultete velikokrat tisti, ki gredo lahko, ne tisti, ki bi si najbolj želeli tja.

Če že imamo sluužbo, nam ta v veliki večini primerov omogoča preživetje, ne pa neke blaginje. Res je, lahko si privoščimo marsikaj, a s povprečno plačo komaj plačaš stroške najema stanovanja, položnic, bencina in hrane. Enkrat na leto si lahko privoščiš krajši dopust in na tri mesece si lahko kupiš nekaj novih cunj. Daleč od sanj, ki jih obljublja kapitalizem.

A večji problem, ki sem ga tudi omenil na začetku zapisa, je naša navezanost na stvari. Res potrebujemo vse to? Bi danes sploh preživeli brez računalnika, brez interneta, brez mobilnega telefona? Bi se znali dobiti z ljudmi v živo, brez predhodnih pogovorov prek spleta? Bi znali uživati v lepem dnevu, brez da bi čivknili o njem ali objavili fotko lepe plaže na facebooku?



Ko sem bil mlajši, smo se vsako poletje vozili brez klime. Klima je bila takrat luksuz. Danes je obvezna oprema. Nisi normalen, če nimaš klime v avtu. Če imaš otroka ali psa, moraš imeti klimo. Kako bo otrok preživel to vročino?! Kako smo jo mi? Poletja niso nič kaj bolj vroča kot dvajset let nazaj, le ljudje smo se razvadili.

Ko gledam mulce, ki hodijo po ulici z iPhoni, macbooki pro in slušalkami za 200 evrov, mi gre na bruhanje. Spomnim se, kakih petnajst let bo tega, ko sem letel v Italijo po najnovejši Ericsson T18. Takrat je stal 70.000 tolarjev, torej slabih 300 evrov. Takrat sem si rekel, da ne bom nikoli več kupil telefona, ki bo dražji od 200 evrov. Pa sem ga, a so me ujeli na limanice vezav in preplačanih paketov. 700 evrov za telefon ni normalno. 1.500 evrov za laptop ni normalno. Tako kot ni normalno, da se voziš v avtomobilu, ki stane toliko kot dvosobno stanovanje.

Od kje je prišla ta navezanost na drage stvari? Kaj pove o nas? Sam ne ocenjujem ljudi po tem, kar imajo, niti se ne družim z njimi na podlagi tega. Če že, so mi bližje ljudje, ki imajo manj, ki se ne zmenijo za to, kakšne znamke kavbojke nosijo in ali so raybanke na njihovem nosu originalne ali iz Poreča. Vseeno jim je, kaj vozijo, saj se zavedajo, da je avtomobil zgolj sredstvo, ki te spravi od točke A do točke B. Sploh pa je največja bedarija imeti avtomobil za prevažanje po mestu. Za to so javni prevoz, kolo, noge.



Da se svet vrti okoli denarja govori tudi ideja o univerzalnem temeljnem dohodku. Po njej bi vsak polnoleten državljan imel zagotovljen mesečni dohodek, ki bi mu omogočal preživetje. Ideja je dobra in podpiram jo, a kaj kaže o naši družbi? Da ne moremo več brez denarja. Zakaj ne bi revežem raje delili zastonj hrane in obleke? Zakaj jim ne bi dajali neprofitnih stanovanj, namesto da jih dobijo tisti, ki imajo vsega dovolj? Brezplačni javni prevoz in še kaj bi se našlo.

Vsi nimamo enakih možnosti, to je dejstvo. A prav vsak od nas ima možnost, da se odpove navezanosti na materialno in se raje osredotoči na duhovno rast. Boljši ljudje nismo zaradi tega, kar imamo v denarnici, ampak zaradi tistega, kar nosimo v sebi. In to je vredno veliko več kot poln trezor denarja ali ferrari v garaži dvonadstropne vile.

Več sproščenega branja pa na http://bipolartimes.com