Prigode iz gozda

Day 2,004, 07:17 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Ozrl sem se naokoli. Trava barve triindvajset. Pogled navzdol, kjer se zemlja srečuje z nebom. Kamen zelene oblike, na njem pa plesen iz plemena Thaka. Glas iz gozda. Auuuuu! Žival me kliče. Žival, ki sem jo nekoč že premagal. Nekoč, ko so ptiči še letali po vodi in je imela Frančkova koza pet nog. “Kdo si?” sem zatulil v temačno globočino horizontalne vertikale. “Auuuuu,” je zatulila žival in čebela se je zaletela v marjetico. Oglušel sem na srednje oko, ko sem se tiho prebijal skozi pokošene bilke na nogometnem igrišču. “Prihaja bolečina,” sem brcnil sam sebe, žival pa se je zapodila stran od levega drevesa. Vzel sem lok in zaigral nanj. Zagrabil sem puščico in jo vrgel v zrak. “Dež bo,” je rekel regrat in se skril nazaj v krtino. Žival je stekla proti desnemu drevesu in mu odgriznila nogo. “Auuuu,” je reklo drevo. “Auuuuu,” je zatulila žival. “Auuuuu,” so zavpili Indijanci in stekli nazaj pod kotum štirinajst stopinj in pol. Prižgal sem storž s kresničko in prdnil v stevardeso na stonogi številka osemnajst. “Oprostite sem dejal,” ko so potniki besno skakali brez padala. Pogledam žival. Tako znana je. Skoraj že vidim njen noht. Vedno bliže je. Smeji se s škilavim ušesom. Saj ne more biti res. Žival je …



Ležal sem na nekaj dni nazaj pokošenem pesku. Pogledal sem navzgor in videl pritlikav hrast, na katerem raste orjaški fižol. Vstal sem in stresel pesek nase. “Kaj se je zgodilo,” sem vprašal svizca. “Iiiiii,” je odgovoril svizec in poletel. Prižgal sem gorečo svečo in jo dvignil navzgor. Na tabli je pisalo: Pozor, žival! “Saj res, žival,” sem rekel drugemu svizcu. “Iiiiiii,” je odgovoril svizec, naredil pa nič. Poskusil sem se spomniti živali, medtem ko je zajec pojedel zadnjo marjetico in se jebivetrovsko skušal vrteti okoli svoje osi. V glavi mi je odzvanjal zvok flavte, ki jo je dva dni nazaj igrala gola Rozalija, oblečena v skodelico kave. Nikoli nisem znal francosko, zato nisem razumel, kaj igra. S peska sem stopil na travnik in zatulil. “Koji kurac,” sem zaklel in povohal ostanke slinaste mušnice. Takrat sem se prvič in zadnjič zastrupil skozi stopalo. Bolelo je kot jutranja rosa, ki sedi na kamnu in gleda rdečo meglo nad gozdom. A nisem se vdal. Vedel sem, da bi bil to moj konec. Da bi bil to konec naše rodbine. Da bi bil to konec tele zgodbe. Zagrabil sem žago in zažagal. Omedlel sem.

Zbudil sem se in pogledal v modro rumovo kroglico na rumenem nebu. “Moj, bog, saj je že preko poldneva,” sem si rekel in brž vstal. Poleg mene triprstna žaga, okoli mene polno zelenordečerjavih opilkov. Nisem se zmenil za njih, ampak sem brž zajahal vloženo kamelo. Vložene kamele so dobre iz dveh razlogov. Prvič, ker jih lahko transportiraš brez težav, in drugič, ker se za razliko od rastočih v naravi počasneje kvarijo. Kakorkoli, jahal sem kamelo po gozdu brez dreves, ko sem jo zagledal. Žival! Pred menoj je stala v vsej svoji mogočnosti. Zagrabil sem kaktus in ga dvignil visoko nad levo ramo. “Aufbix!” sem zatulil in tako prestrašil svojo vloženo kamelo, da je začela dirkati ritensko. To je eden od treh razlogov, zakaj so vložene kamele slabše od svojih naravnih prijateljic. Druga dva sta tako bizarna, da ne bi sodila v tole nebizarno pripovedko. Skočil sem s kamele in se peš podal v dir. Drvel sem mimo trikotnih sončnic in kvadratnih difenbahij, dokler nisem prispel do bezgovega sirupa. Bezgov sirup je lahko pomenil le eno stvar.

Učinek bezgovega sirupa na človeka je podoben učinku dvostopenjske masti na štirikrako kolo. Če bi ljudje lahko govorili, bi verjetno rekli, da se podarjenemu kljusetu ne gleda v roge. Pograbil sem počeno ruleto in jo zavihtel čez ramo. Tekel sem naprej, mimo pokvarjenih kolen in podtalnih nogavic, mimo tipkovnice s črko a in skodelice tipa 0-. Padel sem med skokom in se udaril v piš vetra. Pobral sem se in pomotoma zagrabil drevesno meduzo, ki je začela grizti sirovo bukev. Ker je obstajala nevarnost izključitve, sem zagrabil sodnika, ga vrgel čez drugo ramo in tekel naprej. Čez dva metra sem se ustavil in pogledal nazaj. Sledilo mi je šestnajst krtov in dve kobilici. “Takoj nazaj,” sem zatulil tako potiho, da se je travnata bilka ustrašila za zdravje svojih korenin. “To pot bom prehodil sam!” Izpustil sem sodnika, mu vrgel ruleto v naročje in po eni nogi odtancal v najbolj oddaljeni grm. Odtrgal sem vejico, jo popopral in si jo zataknil v uho. Zabrnelo je in nekaj se je zeleno pokadilo, preden sem zaslišal znan glas.

Se nadaljuje …

Več umotvorov najdeš na http://bipolartimes.com