Join the new world

Razlog zakaj sem se odločil, da napišem tale članek je včerajšni članek orca25 o njegovih dogodivščinah v egiptu. Tudi sam sem bil v egiptu in tudi jaz sem imel zelo zanimive dogodivščine, ki bi jih rad delil z vami.

Na kolendarju je blo nekje sredi januarja leta 2009, zunaj kakšnih 5 stopinj pod ničlo ko smo se iz Slov. Bistrice zadekani v bunde rokavice kape šale in kaj še vse odpravli proti brniku. Ko prispemo do brnika meni klikne v glavi, da v bistvu mi gremo v tople kraje in se odločim pustiti kapo šale rokavice bundo in še kaj kr v avtu. Zdržim tistih par metrov iz parkirišča do letališča in končno zopet na kolko tolko toplem. Po dveurnem čakanju na terminalu ker so pač v naši družbi nekateri zganjali paniko, da moramo biti malo prej tam končno prileti letalo za egipt – šarm el šejk. Letalo ni blo ardijino to sem ziher, vem pa ne točno čigavo je blo. Se zbašemo na letalo in po nekaj minutah poletimo proti egiptu, so far so good. Sedim ob oknu in gledam krilo in motor kako se v rahli turbolenci rahlo maje. K sreči nisem prvič na letalu zato ni neke panike a to se kmalu spremeni. Po kakšni uri letenja, ko smo nekje nad sredozemskim morjem naletimo na veliko turbolenco. In med našo družbo tudi ena frendica, ki je prvič na letalu cela bleda začne govoriti, dol bomo padli, DOL BOMO PADLIIIIIIIII!!!!. Seveda se vsi trudimo jo umirit in hvala bogu pridemo hitro iz turbolence. Aja, vmes nismo nič jedli ker je turbolenca zmotila čas obroka.
No končno pristanemo v šarm el šejku. Ura je okoli 9 zvečer zunaj pa prijetnih 30 stopinj. Seveda, ko iztopimo iz letala v nas butne vročina mi pa vsi lepo zimsko oblečeno… no jaz k sreči samo kavbojke z pulovrom, za ostale bolše da ne govorim.
Ko nabašemo svojo prtljago se spravimo iskat naš »avtobus«, ki nas bo spravil do hotela. Končno najdemo tist razjahani kombi kamor se nas sklači okol 20 folka in gremo proti hotelu. Voznik nek stari ded z čikov v roki ga piči po tisti hitri cesti ene 130 po tamalem. Aja, a sem omenil, da je ura okol pol 10 zvečer on pa ga žge z ugasnjenimi lučmi? Da bi bla ta pot do hotela še bolj prijetna so na cesti pred vsakem križišču ogromni ležeči policaji preko katerih se pelamo počasi… 70-80 km/h.

Končno prispemo do hotela, meni je že rahlo slabo od vožnje in stopimo do recepcije dobimo tiste zapestnice za all inkluzive in gremo v sobe. Po hitrem razpakiramo in gremo si razgledat kje smo. Ko stopiš iz hotela te pričaka ogromni kompleks z bazeni, vse osvetljeno z raznimi barvnimi lučkami, milina vam rečem. Ena frendica se že tam skoraj topi. Hitro se še sprehodimo do plaže tistih par metrov in dost gledanja, gremo nekaj spit.

Skočimo nazaj v hotel se vsedemo na tla, no na tiste pojštre ki so na tleh, prižgemo šiše… saj v egiptu se kadi kjer ti paše… in naročimo neke koktejle. Po parih koktejlih že rahlo bzzzzzzzd se spravimo spat.
Naslednji dan je dan za dobro jutro iz hladilnika potegnemo enga danielovega đeka, ki smo ga kupli prej na letališču da razkužimo bacile in gremo na zajterk potem pa nekam na plažo ga gnit do večera kjer zopet na tistih pojštrih skadimo eno šišo ter stolčemo par koktejlov.
Aja vmes še pride ona iz agencije in nam predstavi kaj vse si lahko ogledamo oz lahko počnemo in seveda pade ideja, da bi šli drugi oz tretji dan ko smo še vsi spočiti na neko sveto goro gledat sončni vzhod.

Torej drugi da dobro jutro zopet en đek zajterk in zopet plaža kjer se gnije celi dan. Zvečer namesto šiše in koktejlov spat ob 9ih ker se je treba na pot že ob 1ih zjutraj/zvečer. Seveda ob 1h vsi zalimani kot zombiji stojimo pred hotelom v športni opremi in čakamo na prevoz. Končno pride prevoz in par ur vožnje do neke gore. Ko pridemo tja se itak takoj vsijejo razni ti beduini in ti hočejo prodat vse, še pomojem hčerko. Seveda en frend nasede in kupi ono »teroristično« ruto za pomojem 10€. In začne se vzpon, mi lepo na zizi in celo pot bla bla bla, še polek srknemo na skrivaj malo đeka ki smo ga skrivali skor tako kot so vojni zaporniki skrivali svoje ure. In začnemo prehitevati neke nemce, ki so optimisti se spravli na goro z pazi… natikačami. Po kaj te vem kolkem času prispemo na vrh tiste gore in čas za čakanje. In končno nastopi sončni vzhod. Nepopisno!!!!!!! Aja, tu mislim, da je mojzes al kdo že razbil al kaj je že naredo z tistima dvema tablama za 10 zapovedi.
No to smo vidli gremo zdaj nazaj v hotel.
Ko pridemo v hotel hitro nekaj pojest in spat na plažo pod marelo. Po dobrem popoldanskem spancu na večerjo in zopet šiša in koktejli na tistih pojštih.

Četrti dan pade ideja, da bi šli na eno turo po puščavi z štirikolesniki. Popoldan nas pobere kombi in po 30min vožnje prispemo do nekih bajt kjer nas že čaka ene 15 štirikolesnikov. Hitro se vsak zbaše na svojga in pičimo za svojim vodičom. Sprva lepo na izi vožnja, da se vsi sploh naučimo vozit to stvarco potem pa gasa. Seveda se v štric z nami pela nek oni pick up truck in vzadi sedi oz stoji kamerman, ki nas celo pot snema. Aja, pozabo sem povedat, da smo preden smo začeli vozit vsi kupli te teroristične rute a tokrat smo dali za njih pomojem 2€. A to še ni vse… zato, da mi jo je en mulc prav na glavo zavezal ker sam si je itak nisem znal sem mogo plačat še 1€.

No po ene 2 ure vožnje se ustavimo zopet v neki beduinski vasi kjer nas lepo postrežejo in evo ga, prikaže se oni tip iz onega pick up truck in začne prodajat video posnetek od naše vožnje. My friend, where are you from? Slovenia… oooooooooo Sloooveniia… »kako si moj prijatelj«… ma tip zna vse jezike ej… My friend, very cheap… reko je neko ceno a ne vem kolk že, vem, da je blo to okol 10€. Mi a si nor… dam di 1€… nooo nooo my friend, very good quality!!! 8€!!.. mi gremo na 1€ pa pol in on na 7€… no na koncu smo kupli te en CD za 4€ a nismo ga dobli tam.. seveda je reko, da damo zdaj 2€ in ko nam CD prinese v hotel plačamo še 2€. Tak smo misli, da neumo nikol vidli tistega CD-ja a tip nas je že čakal z nasmeškom na obrazu naslednji dan…

Peti dan za dobro jutro zopet đek, ki je že žalostno skoraj prazen, zajterk in zopet gnitje na plaži. Večer spet šiša, koktejli in seveda naši pojštri.

Šesti dan je čas za safari z nekim đipom po puščavi. Zjutraj nas pred recepcijo čaka ta delavka iz agencije in nas pospremi do teh đipov. Večino voznikov je blo nekih mladih mulcov in mi se seveda zakadimo proti enemo in ko že hočemo v kombi reče ona iz agencije… ne ne, v tega gremo tule. In ko se not zbašemo na tisto železno klopco zagledamo nekega starega dedeka ki je bil pomojem v poznih 60 letih… OMG neeee… vozli se bomo ko polž po tisti puščavi… moj dan je pokvarjen si mislimo.

In pelamo se lepo počasi po cesti in začnemo zapuščati kompleks šarm el šejka. Ko pridemod tiste ograje, ki je prebodena z bodečimi žicami nas ustavijo vojaki oboroženi bolj kot rambo, nam pregledajo pasuše in spustijo naprej…. Mi si mislimo kam smo te prišli. Še dobro, da takrat nismo vedli za ono zgodbo, ko so par let nazaj beduini al neki skrajneži postrelili cel avtobus nemcev v piščavi.
No in začne se vožnja po puščavi, mi vsi celi zbedirani ko smo mislili, da bo to dolgočasna vožnja. O pa še kak smo se motili… ko je on ata stopo po gasu in ko smo se začeli pičiti po puščavi, skakali da nas je vzadi metalo kot krompir smo se zavedali, da ta ata ma izkušnje in ve kaj dela 🙂). Ma oni mulci v drugih kombijih so se lahko skrili…
Ko se po uri premetavanja, dretja in skoraj že bruanja ustavimo kakšen kilometer vstran od beduinske vasice se si bledi a z nasmeškom na obrazu zbašemo iz kombija. In ko si človek hoče iz nahrbtnika vzeti malco se iz tiste vasice proti nam vsuje 1000 otrok in evoga… Žiga neu jedo malce ker sem tak vse stalal tistim otrokom, ki so se mi malo smilili… ja na koncu sem jaz bil tisti, ki je stradal. No ko so nam mali pokradli vse hrano smo se zbasali nazaj v đip in gremo gasa dalje. Po kakšnih 3 urah premetavanja prispemo do alsvaltirane ceste po kateri ga pičimo kolk se da malo po prehitevalnem pasu, malo offroad… ma vsepovsod je šlo in jeeeeeeeeeeej… bencinska!!!! Žiga skoči iz avta in si nakupi tono čokoladic ker drugega si niti nisem upal kupit ker kaj veš kaj boš dobil… hraaaanaaaaaaa!!!
Po premoru zopet v formulo 1 in ga pičimo dalje po tisti cesti ko prispemo do neke kmetije kjer se je zunaj stalo na stotine kamel.
Hitro vsakemu dajo svojo kamelo. In ko si že mislim dat na glavo šilt kapo en mulc zagleda, da mi iz nahrbtnika štrli teroristična kapa. Mister mister!!! Can I help you? Ma sem si reko, dobro te pa mi zaveži toto sranje na glavo. A big mistejka to mejka… mister mister, money! Evo spet sem bil oškodovan za kak euro.
Se zbašemo na kamele in kako uro jahanja kamel do nekega odročnega kraja kjer so ob prelepi plaži stale tri stavbe. In že kdo bi šel snorklat in gledat koralni greben… itak da gremo kaj pa te misliš.

Dajo nam neki neopran in očala ter tisto palco skozi katero dihaš. In sedaj najzahtevnejši del dneva… spravit na sebe tist kurčev neopen ko zunaj žgre 40 stopinj in če že primiru stojiš ti teče švic po hrbtu zdaj spravi taki zašvicani na sebe neopren… no ko nam uspe se vržemo v vodo in gremo plavat.
Morem vam rečt, da tisti, ki še ni videl koralnega grebena ne ve kaj je zamujal… pa to je PRELEPO!!! Ribe vseh barv, korale vseh barv… prav pravljično je blo. In žiga se oddalji od gruče ker pač jaz sem neustrašen in bi še rad malo stvari pregledal ko pred sabo zagledam eno majhno meduzico… ooo guci guci guuu kak si srčkana. Jo pustim vzadi in plavam dalje in gledam na dno proti koralam ko nenadoma pogledam naprej in pred sabo zagledam pravo jato meduz… rečem vam, tak hitro sem plaval nazaj, da bi pomojem lahko postavo kak svetovni rekord.
Dobro ko pridemo iz vode se stuširamo posušimo in čaka nas pojedina, ki je bla odlična. Po prehranjevanju se spravimo na kamele in nazaj do naših formul 1/đipov. Potem je sledilo 5 ur dirkanja in relija in vsi celi zlamani skočimo pod tuše in nato naš obred z šišami koktejli in pojšti.

Sedmi da je dan ko je treba it domu. Hvala bogu, da mamo let komaj ob 8ih zvečer. Za dobro jutro še spijemo tistih par kapljiv đeka potem pa zajterk in gnitje na plažo. A tokrat nam pride na idejo, da bi na plaži spili kako alkoholno pijačo več kot ponavadi. In seveda ga lepo pijemo čez dan in ko je treba pakirat smo že vsi rahlo bzzzzzzzzd. Spakiramo kovčke, na recepciji poračunamo vse kaj je blo treba, spokamo na tist razjahan kombi, ki se je zopet pičil brez luči po cesti 130 in smo na letališči. Vsedemo se na letalo in Slovenia here we come.

Brnik, ura je pomojem 12 zvečer, še vedno je januar in zunaj je prijetnih minus 10 stopinj. A pazi tole… ker smo bli mi vsi bzzzzzzzzzzzd smo pozabli, da je v bistvu januar in, da je v Sloveniji rahlo mrzlo. Ni čudno, da so nas vsi čudno gledali, ko smo se mi na letalo in iz letala skobacali v kratkih hlačah in kratkih majcah… uuu kak je blo fajn se vsest v tist zaledeneli mrzli avto in se pelat domu.

Vem, da sem napisal pravi spis ampak men se pač da.
Naslednji članek bo o mojih dogodivščinah na Kitajskem.

Hvala za branje

Lep Pozdrav
SmoothZiga