Domobranci so bili izdajalci lastnega naroda. Sprijaznite se!

Day 1,987, 21:58 • Published in Slovenia Slovenia • by manicni poet

Sem rekel včeraj, da bom za spremembo pisal o “resnejši” temi. Da bom pisal o domobrancih in partizanih. Pa so mi rekli, naj pustim politiko na miru. Da jo imajo dovolj drugje. In sem zvečer na Twitterju spet padel v razpravo o zločincih in branilcih domovine. Kdo je bil kdo? Pa poglejmo, kako jaz vidim vse skupaj.



Naj takoj povem, da sem premlad, da bi vedel o tej temi kaj več od tistega, kar sem prebral ali slišal. Tako kot večina, ki bere tale blog. V šoli nas o tem niso veliko učili, če sploh kaj. Vsaj ne o domobrancih. Partizani so veljali za osvoboditelje naroda izpod nacistične in fašistične zalege. Bili so junaki. Sam sem ena zadnjih generacij pionirčkov. Nismo vedeli, za kaj točno gre, bili smo stari sedem let, pa smo bili ponosni, ko so nam nadeli rdečo rutko in modro čepico. Vsako jutro smo vstali v pozdrav Titu, ki je bil že davno mrtev. Radi smo ga imeli, čeprav ga nismo poznali. A govorili so, da je bil dober človek.

Vote + shout vam, tako kot vedno, prinese 2 Q7 tanka!
Moji družini ni bilo hudega, pa ni bil nihče v partiji. Zato takoj zaključimo s sranjem, da ti je bilo v redu samo, če si bil v partiji ali če si bil lopov. Ali oboje, kar je po mnenju nekaterih itak neizbežno. Če si bil eno si bil drugo. No, nihče ni bil v partiji, vsi so imeli službe in vsako leto smo hodili na morje. Na Hrvaško, seveda. En dedek je bil kamiondžija in modra čelada. Babica, ki je bila računovodkinja v Kliničnem centru in še nekaterih firmah, mi je pripovedovala, da je bil na Sinaju, kjer so stražili zeleno mejo med Izraelci in Egipčani po šestdnevni vojni leta 1967. Na vprašanje, kaj je bil po činu, mi je odvrnila: “šminker”. Kakorkoli, ker je bil šofer, je vozil častnike na pijanke in Palestinke. Povedala mi je tudi zgodbo o Kanadčanih, ki so zvabili Izraelke v svoj šotor, a se zjutraj zbudili s prerezanimi vratovi v lepšem svetu. Malo sem zašel. Druga stran familije je bila verna, zato je partija že v osnovi odpadla. Ata je bil kovač, če se ne motim, mama sploh ne vem, kaj je počela. Kolikor se ju jaz spomnim, sta bila od nekdaj v penziji. Pa kljub temu, da sta bila verna, vsaj mama kar precej, nisem slišal žal besede čez partizane in komuniste. Veljali so za osvoboditelje.



Starša me nista nikoli vzgajala v ideološkem duhu, ampak sta želela, da odrastem v pravičnega in poštenega, izobraženega človeka. Pri treh letih sem se naučil brati, pri štirih pisati. V prvem razredu mi je bilo totalno dolgčas, ko so sošolci prišli do velikega B, sem že prebral vso literaturo, ki so nam jo dali. Moral bi preskočiti prvi razred, a je psihologinja ugotovila, da sem preveč otročji. Ker sem se pri sedmih letih igral z avtomobilčki!

In na otroško igro me spomni tudi vsa ta debata o domobrancih in partizanih. V slogu: moj oči ima pa boljši avto kot tvoj! Pri partizanih in domobrancih si za ene ali druge. Eni so bili dobri, drugi poosebljajo zlo. Srednje poti ni. Vsaj jaz še nisem srečal človeka, ki bi enako hvalil ali preziral oboje. Sam sem absolutno na strani partizanov. Ne zato, ker so mi tako rekli ali me naučili, ampak zato, ker sem skozi leta pretehtal dejstva in zaključil, kdo je bil kdo. Ne rečem, da partizani niso delali zločinov, ne rečem, da ni bilo povojnih pobojev, niti jih ne opravičujem. A v vsaki vojni se dogajajo takšne in hujše stvari. Vojaki izpolnjujejo ukaze. Tako kot so nizozemske modre čelade mirno opazovale pokol v Srebrenici, tako so partizani morali pometati domobrance in Italijane v fojbe, Hude jame in še kam drugam. Razumem, da so njihovi potomci jezni. A česar ne razumem, je, zakaj po skoraj sedemdesetih letih še vedno razpravljamo o tem. Odpustimo, pozabimo, gremo naprej.

Druga stvar, ki je neizbežno povezana s partizani, je komunizem. Bral sem o komunizmu, pogovarjal sem se in razmišljal sem o njem. Moj zaključek? Komunizem je dober, če ne celo najboljši sistem. Deluje. Poglejte judovske kibuce. Gre za popolnoma samozadostne skupnosti, ki delujejo. Glavni problem komunizma je, da ga še nikoli v človeški zgodovini nismo imeli priložnosti videti. Sovjetska zveza ni bila komunistična država, Kitajska ni komunistična, niti Juga ni bila. Ljudje so imeli vse premalo oblasti za kaj takega, povsod so vladale boljševistične elite. In zdaj mi povejte, dragi bralci, v čem je turbo kapitalizem, ki smo mu priča danes, boljši od komunizma, ki je tako zelo osovražen? V čem je “dog eat dog” princip boljši od tega, da ima vsak nekaj skupne lastnine? Da so fabrike in zemlja res državne, a imajo vsi službe in vsi lahko obdelujejo zemljo in poberejo del pridelka? Da ni takšnih razlik, kot smo jim priča danes?



Nisem ekonomist, zato ne bom govoril o gospodarskem vidiku enega ali drugega sistema. Sem pa sociolog in zato lahko govorim o socialnem. In ta je bistveno boljši pri komunizmu, vsaj tistem teoretičnem, o katerem je govoril Marx in kakršnega je zagovarjal Lenin. BIl sem na Kubi in moram reči, da nekako funkcionira. Ja, Fidel je vzpostavil diktaturo, omejil ljudi na ta prelepi otok in fural propagando. A ljudje, vsaj starejši, so srečni. Nimajo denarja, a so srečni. V trgovino hodijo z boni in dobijo vse nujne življenjske potrebščine – zastonj. Z jumbo plakati jih pozivajo, naj delajo. S salso jim sporočajo, naj uživajo v življenju. Ljudje tam sprejmejo vsakega tujca, ne glede na to, od kod prihaja. Ne sovražijo nikogar. Ljubijo svojo domovino.

Domobranci so za moje pojme izdali lasten narod. Nekateri niso imeli izbire in so bili v to prisiljeni. Mnogi pa so se prostovoljno in zavestno odločili, da bodo pustili svoj narod na cedilu, prisegli Hitlerju, vzeli orožje v roke in se borili proti svojim sovaščanom. Je to prav? Ni. Tega se ne da upravičiti. Raje si pošljem metek v čelo, kot da bi med vojno uperil puško proti sosedu. Po razpadu Jugoslavije smo videli isto zgodbo, le da je tam baziralo na nacionalizmu in veri. Partizani so nas branili pred okupatorjem in osvobajali naše ozemlje. Zakaj smo potrebovali še eno vojsko? Koga so branili oni in v imenu koga so osvobajali? Bi se to zgodilo, če se ne bi šel Hitler poklonit papežu v Vatikan? Bi cerkev od teh ljudi zahtevala isto?

Pričakujem ostre odzive na tale zapis in kup bolnih komentarjev. A to me ne bo prepričalo v nasprotno. Nikoli ne bom zagovarjal izdajalcev, tako kot ne zagovarjam povojnih pobojev brez sojenja. Še enkrat pa vam polagam na srce. Pustimo zgodovino na pokopališču in se osredotočimo na sedanjost. Zakoplimo bojne sekire naših prednikov, si podajmo roke in zaživimo skupaj. Svet ni idealen kraj, lahko pa bi bil, če bi se nehali obremenjevati s temami, ki se nas ne tičejo.

Hasta la victoria siempre!

Joške in kurce pa najdete na http://bipolartimes.com