Join the new world

Perpetualna vojna ustvarja mir. Nenehno bojevanje za nekaj, kar nam je skupno, nam daje cilj. Stremenje h končnemu cilju nam daje voljo. Če prekinemo nenehno bojevanje, stvari padejo kot domine. Vojna je tihožitje za eRepublik, igralci, skupnosti so že od nekdaj navajene na večne vojne, ki nikdar ne potihnejo. Ko ti nekomu iznenada vsiliš mir, bo to pripeljalo do trenj med številnimi stranmi. Interesi so namreč močni prav med vsemi. Nekateri bodo prek misij zahtevali vojne, drugi bodo težili k temu, da svoja podjetja s pomočjo državljanstva selijo v tujino, tretji preostalo. Cilj igre je, da se ustvarjajo trenja. Torej mir je vojna in vojna je mir, če se ravnam po Orwellu.

Želja po akciji je venomer prisotna. Mir ni zaželjen, ustvarja monotonost, stagancijo. Novinci tega ne marajo. Zahtevajo nekaj, kar bi prebudilo našo skupnost. Morda lahko rečem, da je slovenska skupnost v primerjavi z ostalimi na slednje imuna, saj imamo redkokdaj kakšno omembe vredno akcijo. Smo zgolj sedeča trdnjava sredi Evrope, obkroženi z zavezniki. Če pa že imamo sovražnike ob straneh, so ti rezervirani za naše prijatelje. Tokrat je to Srbija, ki bo ciljala na francosko gumo, da po dolgem času "dospe" do polne hiše surovin. Za velesilo, ki že od nekdaj prevladuje v tej igri, je to skoraj nekaj samoumevnega, vsaj tako mislimo. V preteklosti morda, v sedanjosti pač ne.

Članki napisani med vojnami so zanimivi za branje, politično ozadje in diplomacija ustvarjata nenehno trenje, željo po prevladi ene strani nad drugo - primer Poljske, ki je težila k spremembi alianse in se je nagibala k Američanom, nakar so slednji podali ultimatum. In posledice so bile očitne, Poljska je pokazala hrbet čezatlantskim prijateljem in se zopet kot hipokrit obrnila v smer balkanskih držav, ki jih je pred tem oklicala za "nezaželjene". Večne vojne, ki se bijejo tam. To Poljakov ni zanimalo. Zakaj pišem o tem? Vojna, diplomatska vojna, je ustvarjala situacijo zanimivo. Piscev je bilo na pretek, člankov tudi. Res je, da članki nikoli niso predstavljali nekega viška literarne umetnosti, pa vendar so bili zanimivo čitivo. Dandanes z mirom, ki predstavlja vojno, dobimo zgolj eno veliko bedo. Že dolgo je od tega, odkar sem občutil tolikšno dolgočasje in monotonost v tej igri. Že s pomočjo člankov imam moč sklepati, če se kaj dogaja ali ne. Tokrat lahko brez pretiranega problema rečem, da ni igra mrtva, dogajanje je umrlo. Ena izmed strani je prevladala, interesna območja so razdeljena. Situacija se je umirila. Preprosto.

V Evropi je za zdaj edina "svetla točka" boj med Bolgarijo in Romunijo, pa še ta se bo slej kot prej sprevrgel v vojno večnega obračunavanja, kot je bilo to nekoč med Madžarsko in Romunijo. Večmesečne vojne, ki so na koncu pripeljale do statusa quo in so bile posledično nesmiselne in potrata časa, škode in predvsem najbolj ključne reči v tej igri - denarja.

Če bi na celotno stvar gledali zgolj razumsko, bi lahko rekli, da je mir odlična stvar. Ustvarja možnost, da igralci v miru razvijajo svoja podjetja, napredujejo. Naj bom še tako očiten, to ni mogoče. Vojna je gonilna sila eRepublika, ustvarja dobiček ustvarjalcem in ustvarja iz te igre, kar je. Ostali moduli so bolj ali manj mrtvi, čeprav nekoč, daleč v preteklosti, temu ni bilo tako. Ekonomija in politika sta živeli in sta bili še kako prepleteni z vojaškim modulom. Pravzaprav sta bili celo bolj pomembni, saj je bilo na diplomaciji, ali bo ena stran prevladala ali ne. Dandanes se gre za brutalno moč, včasih se je šlo za prikrito moč in igro špijuniranja in prikritih dejanj. Prav ta prikritost in nezmožnost enoznačnega opisovanja eRepublika sta v preteklosti delali igro zanimivo.

Navdajala te je z napetostjo. Pa tudi precej si se lahko naučil iz tega, kako diplomacija deluje. Namreč igrati miniaturno kopijo resničnega življenja, kjer je edina razlika, da se ne pogovarjamo verbalno, temveč pisno, je čista zabava. Igra je bila preprosto dobra.

Govor o preteklosti še vedno ne razkrije celotne slike, zakaj je vojna mir v sedanjosti. Banalnost dogodkov, ukvarjanje s tem, da nekdo prestopi iz ene enoto v drugo. Članki, ki so nično povezani z igro. Očitno je, da se nič ne dogaja. Oziroma vsaj nič omembe vrednega.

eRepublik je potemtakem ironično nasprotje resničnemu življenju, ki nas vse obkroža. Mir je možen zgolj z vojno, ki žene to igro naprej. Molzenje igralcev se lahko nadaljuje zgolj z vojnami in napetostjo med piksli na mapi, s tem seveda namigujem na virtualne države.

Kritika je vojna
Kritika ustvarja mnenje. Mnenje ustvarja različne poglede. Napetost naraste. Tukaj ni časti, tukaj se gre zgolj za prevlado nekoga. Za prevlado najmočnejšega, za tistega, ki najbolj stoji za tem, kar govori. Karkoli povezano z oblastjo je vojna. Vojna besed.

Zapomnite si, ni potrebna vojna, da se ustvarja konflikte, konflikte lahko ustvari zgolj ena oseba s svojim člankom, ki nasprotuje večini. Pa to še ne pomeni, da je njegovo stališče napačno. Ne, lahko je tudi pravilno. Le mnenje ni željeno, ker je v nasprotju s priznanim. Tako kot je vojna je mir paradoks, je tudi konflikt prek argumentacije nesmisel in vreden posmeha.

Lepo vas pozdravljam,
Ice Killa aka Howly