Join the new world

Star, a vendar po srcu tako mlad, bi bile primerne besede, ki bi opisale zimzelenega orco25. Poznamo ga predvsem po njegovih člankih, ki se navezujejo na resnično življenje in njegovem izreku, naj večno ostanemo mladi po srcu. Tekom njegovega igranja v eRepubliku se ni toliko zapisal med poznane igralce slovenske skupnosti zaradi svojih dejanj, temveč zaradi svojega pisanja, kjer deli - lahko bi tako rekel - življenske nasvete in pomisleke o tem, kaj vse nas obkroža. Četudi je v primerjavi z ostalimi precej starejši, je dejal, da ga to v igri ne ovira, temveč ga spodbuja k temu, da deli svoje znanje naprej mlajšim igralcem, igralci, ki so starostno po letih mlajši od njega. Po dolgotrajnem zasliševanju se je tudi razpisal o tem, kaj počne v resničnem življenju in s kakšnimi stvarmi se vsakodnevno srečuje. Intervju, kjer se skrivnosti razkrivajo.

Na kratko se predstavi, pomen tvojega imena, kje si odkril eRepublik?
Moje ime je okrajšava mojega nicka in del imena mojega klana, ki mu pripadam že 18 let. Verjetno se boš spomnil znane igre cs. Takrat sem postal član enega od slovenskih klanov over25&rusty in igral sem pod nickom orca. Ta klan je prerasel okvire igranja saj se družimo še danes in pomagamo eden drugemu, zalili smo že veliko otrok, zabetonirali veliko plošč, bajt. Smo prijatelji v RL in še danes se dobimo enkrat letno na lanu klana. Takle klan pač preraste okvire igranje in se naveže na rl kar v tejle igri pograšam. Za erepublik me je navdušil prijatelj, ki je igral tole igro, poslal mi je invite in jaz sem nanj pozabil. Po pol leta sem se spomnil na prej omenjeno vabilo in sem se pridružil igri, jasno prijatelja ni bilo več, ker se je zaradi multijev preselil v banovce. Zdej igram tole igro že skoraj dve leti in počas mi bo postalo clo kaj jasno. Ne morem pomagat če sem se rodil z trdo glavo, to plačujem že celo življenje. Drugač sem pa starejši mladinec in vrjetno eden starejših v tejle igri.

Sprva si bil v tej igri precej nepoznan, kako bi opisal takratno obdobje igranja?
Jah takole bom reku. Vsak začetek je težak in tud moj je bil bol tak. Ko sem začel igrati mi ni bilo prav dosti jasno, nekak sem skontil da moram nekje najdet zaposlitev, da morem neke tovarne postavlat in to je blo za začetek vse. Pol sem pa dobil mentorja, ne bi zdaj kdo je bil moj mentor. Dobil sem njegovo sporočilo, da je pač moj mentor in naj vprašam če kaj ne vem. Pa madona, kaj naj vprašam, če nič ne vem. Po enem tednu sem se opogumil in pač uprašal, moj mentor mi je poslal namesto odgovorov lim na erepublik wikipedijo. Pa madona sem si rekel, a mam jaz nad levim nipelnom napis muron, to znam najdet tud sam. No, z mentorjem sva takole na hitro zaklučla. Potem sem bil pač zaposlen pri par zelo znanih igralcih....tuki bi jim rekli multiji. Jasno, včasih mi je kdo kaj povedal, večinoma pa sem bil bol v sužnjelastniškem odnosu. To so bli cajti ko si mogu delat z polnim zdravjem. Končno sem po čisti sreči naletel na thorna....sreča pač spremla pogumne. 😃 To je bil edini igralec, ki mi je svetoval pomagal in nesebično tudi doniral, če je bila frka. Ko je prišla nova verzija z enotami sem se seveda takoj pridružil tud jaz. Ne bi o tem, sam odnos do enega, ki pojma nima, je bil še slabši kot leta 1754 v rudnikih anglije in nehote se mi je skoz vrtel v glavi roman Germinal. Potem sem najdu tele volkce, res da so bli bol jebivetri samo jaz smatram igro za nekaj kar te zabava, ko zadeva postane resna....življensko pomembna, to zame ni več igra in volkec sem še danes.
Fajn družba, fajn ljudje, pomagajo, če rabiš pomoč. Kaj bi rad še več od igre in bom ostal tako čist majčkeno petra pana. Kljub mojim 50 plus nikoli nisem in nikoli ne bom pustil umreti otroka v sebi. življenje je preveč kratek da bi ga preživel s kolom v riti. Nekako me vodi dejstvo, da je življenje spolno prenosliva bolezen, ki se vedno konča z smrtjo, zato ga poskušam prejadrat čimbol zabavno
in odkar sem volk je to to, erepublik je čista zabava, občasno pa tudi majhen ventil kjer skozi svoj članek sprostiš nakopičeno negativno energijo.

Kaj te je vzpodbudilo, da si pričel s pisanjem člankov? Po kom si se zgledoval, kdo ti je bil glavni vir inspiracije?
Ja, vezuv naš ata me je dal v generalštab, tam sem pač pisal vprašanja, ker mi ni blo jasno nč. Seveda sem čist zgrešil pomen generalštaba, ker sem pač napisal, da naj bi se pogovarjal o taktikah izmenjeval mnenja in podobno. Tam so bli zbrani taki ki niso dost upošteval mnenje drugih predvsem jim je blo pa pod častjo da bi me kaj naučil. No, skofjaloka me je prijazno kontaktiral in mi reku naj raj začnem pisat cajtnge. Da je mene enga skromnega kekca kontaktirala taka veličina, kot je skofjaloka, pol je pa že neki na mojmu pisanju in začel sem pisat. Glede na število votov in predvsem komentarjev, ki mi pomenijo veliko več kot vsi glasovi pač pišem še danes. Pišem o stvareh, ki se mi zdijo zanimive za tole skupnost, predvsem pa smatram tole igro po svoje. Grafika je nikakva, igralnost še slabša...dogaja se jako malo. Če rabiš kaj toplega zadaj toplo priporočam tole igro, samo tale igra je igra, ki se ne igra na ekranu, tale igra se odvija v igralčevi glavi in nekako si jo kreiraš sam. Tud cajtenge smatram kot neki kar deliš z drugimi.

Kakšno je tvoje mnenje o trenutnem položaju Slovenije v eRepubliku, kaj bi bilo po tvoje potrebno postoriti?
Trenutno je pač odlično, kaj dosti več mislim, da trenutno nismo sposobni. Nekaj so želje, nekaj je realnost. Ko sem bil še v generalštabu sem imel par predlogov, ki so seveda takoj pogoreli, vendar smatram, da niso bili tako slabi. Slovenija trenutno pokriva področje, ki ga lahko pokriva. Pogrešam pa malce več korajže, smelosti in včasih tudi kakšne taktične poteze, ki bi mogoče presegla naše ustaljene okvire razmišljanja, primer: selitev hrvaške v mehiko. Prerivamo se na temle koščku, ki je na prepihu v igri in v rl, kdor ma pet minut časa pomete z nami in potem ne vem, kako se bomo izvili, primer😛omagali smo srbom in poljakom in se zamerli hrvatom. Hip za tem smo že jokal pa hrvatom kao opravičila pošiljal, da nismo mislili tako. Isto je bilo z makedonci, nategne nas vsak, ki si vzame pet minut časa in nam predstavi zadevo tako kot jo mi hočmo videt. O diplomacij imam pač svoje mnenje, diplomat je človek, ki te tako pošlje v pizdo mater oprosti izrazu da se veseliš poti in mi smo zmeraj veselo na poti, to je seveda moje neobvezno mnenje. Toliko o tem. Jebiga vzorce iz rl nehote prenašamo v igro, eden reče hrvat pa mamo že tanke na zalogi. Mogoče bi s treznim premislekom raj naredil kaj drugega.

Kdo je po tvojem mnenju skozi zgodovino najbolj vplival na Slovenijo? Kateri posamezniki so najzasluženjši za to, kar smo trenutno?
Glede na to da igram tole igro malo manj kot dve leti, o zgodovini ne bi preveč razpravljal, trenutno so posamezniki, ki zelo uplivajo na tole igro, eden od njih si sigurno tudi ti. Načeloma pa vedno nekdo odstopa od povprečja, eni v plus eni pač v minus. Tukile v tejle igri, ki je večplastna, imaš pač tud take ljudi. Imaš hladega gemišta, ki je čisti negativec......in trdno sem prepričan, da se zabava bol kot polovica drugih, imaš ljudi, ki svoj rl preslikajo na igro....to je neprimer mufekk, ki bi pomoje delil še svoje premoženje iz rl, samo da bi pomagal. Imaš pa tudi take, ki svoje frustracije iz rl čistijo preko igre in nekako se mi zdi, da igro igra molčeča večina. Življenje me je naučilo, da nekateri vedno izstopajo, samo bat se je pa treba molčeče večine. O zaslugah je jako težko govorit, ker tud zasluge so tukile relativen pojem, nikoli ne smmo pozabit,da v tejle igri razen mogoče mufkka vsi najprej gledajo na svojo korist in če si tajkun maš največ koristi če je veliko bonusov. Enmu siromašku se to pač ne pozna, tukile so se ustvarile interesne skupine, ki pač gledajo najbol na svoj interes. Probal sem s kandidaturo za vlado skupi z enim bol novim, na koncu je samo še mankalo da niso klicali v ludaro. Tuki ni spoštovanja....tisti ki ga imajo pa tuki niso izopostavljeni. Ti občasno razburkaš javnost s kakšno svojo solo akcijo, tko da jaz o posameznik ne bi.

Kje se vidiš v prihodnosti oz. kaj želiš doseči v tej igri?
Trenutno sem polno zaposlen kot pomočnik našemu vodju volkcev tilnu. Z odhodom vezuva smo bili pred tem da enota razpade, zato sva z tilnom prevzela vso odgovornost s pomočjo dkivija in pač naprej vodiva volkove po svojih najbolših močeh. Za kakšne hude dosežke mi pač ni....zame je največji dosežek tukile pač zabava ob igri....vse kolajne naj ostanejo kar vojne tajne. V vlado se mi ne gre, v diplomacijo še manj. Kot kongresnik tko ne bi neč spremenu razen pokaseru tistih 5 goldekov, tko da sem kar zadovoljen s trenutnim stanjem...počasi in sigurno napredujem in to s svojim delom in svojim denarjem, ne preko pleč drugih in to je vse. Načeloma nikoli nisem nič igral da bi kaj dosegel, meni je bolj važen rl, igra mi je bila vedno sprostitev in zabava in največji dosežek 200 ljudem je všeč moj članek. Mogoče sem pa z njim pristavil en kamenček v mozaik boljše slovenije.

Poleg eRepublika pišeš kaj zase tudi v resničnem življenju? Primerljivo s skofjinim dnevnikom recimo?
Jp, v resničnem življenju opravljam delo, ki ga ne privoščim nikomur, čeprav je lepo in zelo zanimivo. Seveda si vse kar se mi zgodi vestno zapišem. Zgodbe so žalostne, zgodbe so lepe, zgodbe so kar tako da se ne pozabi. Veliko berem, kar mi je to polek igranja največja sprostitev. Delam tudi po 300 ur mesečno, dežuram skoraj stalno, ukvarjam se ponavadi s pacienti, ki so tik pred smrtjo in takele zadeve pustijo na človeku resnične posledice, zato da se sprostim, sem si pod prvo postavil obrambni zid, ki ga imamo vsi v medicini in ga navadni ljudje ne razumejo. Delujemo jako čudno, rahlo cinično in naduto, vendar če ti vsak teden umre eden do dva otroka, si najprej postaviš obrambo, nato pa si poiščeš ventil za sproščanje. Meni je ventil branje,pisanje in igranje. Pisanje je pač oblika hranjenja spomina na ljudi, ki sem jih poznal, za katere sem skrbel, ki so mi dali veliko v človeškem smislu in zaradi katerih sem dober človek, dober v smislu....vedno pomagam, če je le v moji moči in to delam tudi tukaj, pomagam vsem v enoti. Pišem cajteng, ki tudi drugim pomaga predvsem razumeti. Včasih sem provokativen, včasih zabaven, predvsem pa zmeraj to, kar sem.

Kako se počutiš v igri, kjer prevladuje predvsem mladostniški duh? Kakšno je tvoje mnenje glede tega? Se počutiš odtujenega ali se zato raje odločiš za spoprijateljevanje z ljudmi iz iste starostne skupine?
Tale igra je pač igra, ki se odvija v glavi, kot sem že napisal. Ne počutim se odrinjenega, saj le redki poznajo orco osebno, mladi takaj najdejo več stvari, tale igra ti nudi široko paleto možnosti. Lahko si negativec, lahko si pozitivec, lahko si tajkun, lahko si pisatelj, lahko si kongresnik, lahko si zabavljač, predvsem pa mladim ponuja, da so tisto, kar si želijo. Mi starejši smo svoje zadeve že izživeli, tukaj najdemo kotiček, kjer se družimo z mladimi in ohranjamo tisti delček petra pana pri življenju, vodimo jih čez igro z željo, da bodo boljši v rl. Pomagamo jim, nismo odrinjeni, vedno se najdejo izjeme, ki pač pucajo svoje frustracije čez igro, samo tale igra take hitro izloči. Tukaj starost ni pomembna, jasno lažje se pogovarjaš z ljudmi, ki so bolj izkušeni v življenskem smislu, toda tudi mlajši so v svojem bistvu vedno dobri. Jaz smatram igranje vrjetno drugače kot ostali. Igram že 40 let od prvega zxspectruma, ki ga je moj pokojni oče prešvercal iz nemčije pa prvi zx pa ta pc in tako naprej. Vedno je tekla polemika, kako igre na računalniku kvarijo maldino, jasno so to vedno pridigali tisti ki abaka še prižgat niso znali in so mislili, da je cd pogon polička za kavo. Moj sin je znal vrjetno prej spustit čreve sovragu na ekranu kot napisat mama, postal je čisto normalen fant, ki je svoje frustracije sproščal preko ekrana. Poanta je drugje, mladim sem vedno, tudi svojim otrokom, pokazal razliko med rl in igro. Igra je nekaj namišljenega, ki ti pomeni sprostitev, rl je pač povsem nekaj drugega. To prenašam še zdaj na igralce v naši enoti (mlade) in jim poskušam pokazati razliko med rl in igro...med sprstitvijo in obvezo. Nikoli se nisem zaradi svojih let tukaj počutil odtujenega.

Bi rad še kaj dodal bralcem tega članka?
Jast bi dodal tole, kar sem že nekajkrat omenil, erepublik je igra, ki se igra v glavi..............računalnik nam v tejle igri pomeni samo orodje. Ostanite zvesti samim sebi, uživajte v igri in pustite ostale, da uživajo, zaključil bi pa s stavkom, ki ga velikokrat povem: »Ostanimo v tejle igri predvsem všeč samim sebi in v življenju so lepi dnevi veseli in so lepi dnevi žalostni.«

Lepo vas pozdravljam,
Ice Killa aka Howly