Cenzura, ti moja ljubljena beseda

Day 1,980, 12:43 Published in Slovenia Slovenia by Ice Killa

Brisanje člankov ni način. Težnja po čistunskosti v izražanju besed izraža omejenost ali nedojemljivost za kreativno svobodo, po kateri vsi umetniki (v našem primeru pisci) stremijo. Svoboda je potrebna, da ideje, ob pogosto neprimerni, provokativni tematiki, prodrejo na plano. Manicni Poet v člankih ne nakazuje zgolj na čisto seksualno tematiko, temveč so njegovi članki tudi idejno bogati in so navezujoči na današnjo družbo. Pri nas omogočijo notranji premislek, kar je cilj vsakega pisca. Cenzura naj se uporabi zgolj v člankih, ki so skrajno žaljivi do ostalih, te norme pa Manicni ravno ne izpolnjuje, ali pač? Njegovi zapisi se navezujejo na resnične okoliščine in od nas zahtevajo kritično dojemljivost, na koncu pa nam tudi predstavi svoje ideje, zabrisane v svet čiste banalnosti. Že za to rabiš določeno pisateljsko žilico.

Če grem na zgodovinski kontekst, so imeli podobno obliko pisanja, kot Manicni Poet, prav tako Casanova, Marquis de Sade. Seveda so bili cenzurirani, a njihove ideje so preživele. Zaradi cenzure so dobili renome in do določene mere tudi uspeli, kar brez izjemno provokativnih in šokantnih tematik ne bi dosegli. V naravi umetnika, torej pisca je, da se ne bo prilagajal. Počutil se bo oropanega lastnega izražanja, če bo kdorkoli zahteval od njega, da se prilagodi vrhovni avtoriteti. Pisci so odraz svobode v družbi, so prikaz dojemljivosti "poglobljenih idej" za širšo množico. Ko pričneš z omejevanjem nas piscev, posežeš v našo osebno svobodo, posežeš v našo željo po prostem izražanju, po izražanju občutij, ki se trenutno pretakajo skozi naše misli.

Skrbno izbrane besede, ki so tvorile celoto, so potrebovale vsaj določen trud. In da nekdo tako nonšalatno s pretvezo, da so določene besede preprosto preveč direktne, ker jih je preveč, izbriše članek, kjer se je razvila konkretna debata, je skrajno neodgovorno dejanje, celo ponižujoče za pisca članka.

Ne govorim o brisanju člankov, ki so žaljivi do vseh nas, ampak Manicni Poet z izražanjem težkih banalnih besed tvori aktualno okolje, omogoči nam miselni preskok v njegov svet. Brez teh "žaljivih" besed se izgubi njegova pristnost, kot bi se izgubil priokus skofjeloke, če ne bi pisal o opolzkih bokih, joškah, prelestno lepih obrazih. Vidite, na kaj namigujem? Kot bi se izgubil moj pomen, če bi mi nekdo preprečil, da pišem o (filozofsko) poglobljenih temah. Ne smeš si dopustiti tega.

Ne pretiravam, zgolj žalosti me dejstvo, da se članke brez potrebe briše. Cilj tega članka je, da se slednje prepreči in omogoči izražanje javnih mnenj, kar se tiče tega in pride do zaključka, če slovensko skupnost slednje moti ali ne. Če večino moti, naj se potem takšne članke omeji, če ne, naj se pusti Manicnemu Poetu proste roke, da izraža svoj dar - tudi če zgolj v virtualnem svetu, v eRepubliku. Vsaj popestri morbidno dolgočasne urice za računalnikom marsikateremu posamezniku.

Lepo vas pozdravljam,
Ice Killa aka Howly